Search
Kjara Starič Wurst: Če želiš napredovati, se moraš najprej ustrašiti
27.11.2014, 15:40    avtor: Anja Ekologičen   vir: Ekologičen    foto: Christopher Wurst
Preberite še

Če si želiš rasti, moraš stopiti iz svojega območja udobja in se ustrašiti. In premagati ta strah in se naučiti, da lahko preživiš vse.




Kjara Starič Wurst je plesalka, pedagoginja, koreografinja številnih uspešnih plesnih predstav, ki so na nek način pravi estetski spektakli. Lahko bi rekli, da ji je uspelo v Sloveniji uresničiti svoje sanje. In to kljub prevladujoči slovenski miselnosti: “od plesa pa res ne moreš (pre)živeti.”


Kjara je začela delati “za trg” in združila svojo umetniško, kreativno plat, s poslovno platjo, ob čemer pravi:

“Zanimivo je, kako drugače je ustvarjati brez tega pritiska, kar tako zase, v primerjavi s takrat, ko pridejo zraven časovni roki in pritisk, da bo dvorana polna. Iskreno, me vsakič med procesom potegne malo v temno stran, ko se mi zdi vse, kar naredim, zanič in me skrbi malo premagajo.”


A Kjara je dokazala, da tudi če si umetnik po duši, ki ustvarja unikaten nakit, brez podjetniških izkušenj, ali če se lotevaš spletne trgovine z zdravimi izdelki, ko ti vsi govorijo: "to res ni dobra ideja, kar poglej si trg, saj je že popolnoma zasičen s tovrstnimi produkti," ti lahko uspe. Zato je v zanimivem pogovoru razkrila, kako ji uspeva.

 

Moram najprej reči, da mi je zelo zanimivo opazovati tvoj profesionalni razvoj, ki je hkrati tudi umetniški, saj se ukvarjaš s plesom. Spomnim se te namreč še iz časov, ko sva začeli trenirati pri Fredu Lasserru, pa skozi vse obdobje, ko sem obiskovala tvoje treninge, ko si še živela v Ljubljani, vse do zdaj, ko z veseljem skočim na kakšen tvoj trening, kadar se oglasiš v domačih krajih, ali obiščem kakšno od tvojih predstav z odlično plesalsko zasedbo Kjara’s Dance Project (KDP). Pri tem mi je najbolj fascinanten tvoj osebnostni razvoj, kako si presegala samo sebe skozi prehajanje izven svojih con udobja. Kako sama gledaš na to? Kaj ti je bila ob tem najmočnejša življenjska lekcija, ki je še vedno tvoje glavno vodilo v življenju?

 

Iskreno, sta bili želja in potreba po ustvarjanju, plesanju, koreografiranju vedno tako močni, da nekako nisem imela druge izbire, kot da jima sledim. Kljub temu, da je bilo in je velikokrat res težko delati v teh pogojih, je druga možnost neustvarjanja daleč težja. Glavno vodilo mi je bila najprej vzgoja moje mame, ki me je naučila, da je vse mogoče in da je treba gledati izven tega, kar nam je znotraj sistema podano kot mogoče oziroma pravilno. Najmočnejša življenjska lekcija pa, da je treba včasih prositi za pomoč in jo tudi znati sprejeti. Da je še vedno veliko ljudi, ki delajo iz pravih razlogov in da je ravno v težkih pogojih povezovanje z drugimi, ki si prav tako želijo le ustvarjati, nekaj najlepšega.

 


Foto: Aljoša Rebolj

Tvoja kariera in delo se umeščata na področje kulture, kar pomeni, da si po duši umetnica. Tvoje življenje že od samega začetka tvoje poslovne poti ne poteka po ustaljeni poti: ko si nekdo najde redno službo, dobiva mesečno plačo in živi dokaj udobno življenje. To pomeni, da si bila verjetno prisiljena nekako združiti svojo umetniško, ustvarjalno plat, s platjo podjetnice oziroma poslovne ženske. Kako si se znašla v takšnih čevljih? So ti bili na začetku preveliki? Kako si združila ta dva pola?

 

Največji izziv so bile in še vedno so vse vloge, ki sem si jih zadala ko sem ustanovila Kjara’s Dance Project. Do takrat sem skrbela le zase kot plesalko, koreografinjo, pedagoginjo. Ko pa je nastal KDP, sem kar naenkrat postala še manager, organizator, promotor, negovalec mladih plesalcev in vse kar spada zraven, ko ustanoviš nekaj svojega. Sproti sem se učila in ogromno naučila in se še učim vsak dan. Najtežje je v istem dnevu biti v vlogi koreografinje, kjer moraš biti v nekem stanju duha, kjer čutiš, da si lahko kreativen, in pa v birokratski vlogi, kjer se ukvarjaš s papirji, obrazci in pomanjkanjem denarja. Ta dva pola se mi še vedno zdita popolnoma nezdružljiva in sta mi še vedno izziv vsak dan.

 

Zdaj ko imaš za sabo kar nekaj predstav in ko večina Slovencev pozna Kjara’s Dance Project ter z navdušenjem čaka tvoje nove stvaritve, te vsi poznajo kot uspešno koreografinjo. A kot takšna se nisi kar rodila, poleg tega smo vsi samo ljudje, zato si mislim, da so bili na začetku tvoje uspešne kariere tudi trenutki, ko si podvomila, ali si se prav odločila, da si kar rezervirala dvorano Cankarjevega doma, in si se spraševala ali jo boš napolnila s svojo novo predstavo (kajti takrat ljudje še niso vedeli, kdo je Kjara Starič Wurst). Kako si se prebila skozi takšne misli?

 

Nekako je bil začetek najlažji, ker sem imela v sebi toliko entuziazma, zagona, želje in adrenalina in ker še nihče ni vedel za nas, ni bilo toliko pritiska. In nisem vedela v kaj točno sem se spustila, kar vedno pomaga…haha. Seveda me je velikokrat skrbelo, ampak odločila sem se, da poskušam narediti najboljšo predstavo kot zmorem in bomo videli, kaj bo. Odziv je bil neverjeten in zdaj po 4 uspešnih projektih, ko mi ljudje rečejo, da se že veselijo nove predstave, je nekako težji ta pritisk zdaj. Seveda v prvem planu ustvarjamo zase, ampak vseeno tako velik projekt prinese za sabo veliko odgovornost, pritisk in skrbi. To je tisto, kar je težko. Ampak, ko se vse skupaj zlije v celoto in vidim svoje plesalce na odru, kako je moja koreografija, ki je bila nekaj mesecev nazaj le v moji glavi, zdaj postala njihova govorica, je to nekaj tako ganljivega in ponižnega. To je tisto kar mi pomaga, da se prebijem skozi skrbi.

 

Umetniški oziroma ustvarjalski poklici so res čudoviti, dinamični in zabavni. Vendar imajo pa en velik izziv za vse ustvarjalce: od njih namreč vedno zahtevajo, da se izpostavijo. S tem postanejo na nek način ranljivi, ker morajo pokazati svoja čustva. Poleg tega tvegajo neuspeh. Kako se sama spoprijemaš s tem?

 

Res je. Odlično vprašanje. Zanimivo je, kako drugače je ustvarjati brez tega pritiska, kar tako zase, v primerjavi s takrat, ko pridejo zraven časovni roki in pritisk, da bo dvorana polna. Iskreno, me vsakič med procesom potegne malo v temno stran, ko se mi zdi vse, kar naredim, zanič in me skrbi malo premagajo. In potem se spomnim razloga, bistva, zakaj to počnem in se počasi naravnam nazaj na kreativnost in uživanje. Brez tega stanja težko pride ven kaj posebnega. Vsaj pri meni. Tako, da se moram le spomniti vsak dan, kaj je bistvo. Biti v studiu z mojimi plesalci, poslušati glasbo in pustiti telesu in domišljiji, da stečeta po svoje. Biti prisotna v procesu ustvarjanja vsak dan. Uživati v poti in v cilju.

 

Ena od tvojih predstav Razpotja/Crossroads osvetljuje pomen poguma, da lahko sledimo svojim sanjam. Od kje sama črpaš pogum, da se podajaš v vedno nove drzne projekte? Kako se soočaš s strahom, kadar se ti oglasi?

 

Joj, pogum pri meni res ni bil nikoli problem. Nasprotno včasih si želim, da ga ne bi imela toliko, ker se potem spravim v situacije, ko se popolnoma izčrpam. Ali pa mogoče to ni pogum. Mogoče le močna strast do tega kar počnem, do življenja na polno, do tega, da sem produktivna in aktivna. Da rastem in se razvijam kot človek in umetnik. In če si želiš rasti, ne moreš biti v udobju. Moraš stopiti iz svojega območja udobja in se ustrašiti. In premagati ta strah in se naučiti, da lahko preživiš vse. In ko večkrat preživiš težka obdobja, potem se v naslednjem težkem obdobju lahko opreš ravno na to izkušnjo, da je v tebi moč in boš preživel tudi to. Treba se je premikati. Korak po korak. Le tako lahko prehodiš dolgo pot, korak po korak. Če razmišljaš o celotni poti, se je ustrašiš, ker se ti zdi predolga. Moraš imeti cilj, imeti vizijo, potem pa hoditi korak po korak. Velika pomoč pa so mi tudi drugi umetniki in ostali, s katerimi sodelujem pri predstavi, ki so ravno toliko nori in odlični na svojem področju. Aljoša Rebolj s svojo fotografijo, Almina Duraković z oblikovanjem kostumov, skladatelj Ran Bagno,  moji plesalci, Vija Vaja, Centro Arte Danza, Proballet in še mnogi drugi, ki mi pomagajo.

 

Nadrugi strani pa si večkrat tudi v vlogi, ko prirejaš avdicije in moraš določene plesalce tudi “zavrniti”, če se ti ne zdijo ustrezni, da postanejo del skupine Kjara’s dance project. Tudi to zahteva svojevrsten pogum. Ali ti je ta vloga težka oziroma kaj ti je pri tem vodilo, da to izpelješ na pravi način? Kaj se ti zdi pri tem najbolj pomembno, da vsem stranem olajša situacijo zavrnitve?

 

Res je, da je plesalcev veliko, ki si želijo biti del KDP in večkrat sem v situaciji, ko jim moram povedati, da to ni možno. Ker se zavedam, da je že samo po sebi težko slišati zavrnitev, jim skušam dati zraven tudi konstruktiven “feedback” in jim povedati, kaj bi še morali narediti oziroma kaj jaz iščem. In ne zapirati vrat, saj nikoli ne veš, koliko se lahko kakšen plesalec tudi razvije in napreduje in je lahko že čez leto in pol pripravljen na delo z mano. To se mi je že večkrat zgodilo, tako da jim skušam dati tudi vzpodbudo za naprej v smislu, vse je mogoče. Od tebe je odvisno, koliko si pripravljen/a delati za to. Predvsem pa skušam biti popolnoma iskrena na čimbolj spoštljiv način. Ker verjamem, da ti lahko kot plesalcu za napredek pomaga le slišati včasih tudi nekaj, česar si ne želiš slišati. A moraš. Kot v življenju pri odnosih.

 


Foto: Aljoša Rebolj

V
svoji pedagoški karieri plesne učiteljice si trenirala že ogromno plesalcev in iz njih ustvarila profesionalce. Ko jih tako spremljaš in opazuješ njihove poti in razvoj, si verjetno zaznala neko rdečo nit, ki se kaže pri tistih, ki nato postanejo uspešni, in tistih, ki se predajo in opustijo svoje sanje. Verjetno so talent in plesne predispozicije premalo, temveč so tu še neke osebnostne lastnostni, naravnanost, razmišljanje… Kaj opažaš, da je značilnost teh uspešnih – kaj imajo, da jim uspe?

 

Res je, talent je premalo. Veliko sem videla plesalcev, ki so imeli res velik talent, pa niso imeli te strasti in predanosti, ki je potrebna, da postaneš profesionalni plesalec. Biti plesalec ni odločitev ampak način razmišljanja, življenja, bitja. In to so tisti plesalci, ki jim uspe. Tisti, ki imajo to že znotraj sebe. Seveda tudi oni potrebujejo vzpodbude, da nekdo verjame v njih in da se v nekem trenutku resno odločijo, da bodo gradili plesno kariero. Ampak ne potrebujejo pa vsakdanje “vleke” na vajah, da morajo trdo delati in se razvijati. Sami od sebe hočejo na vsakem “classu” več in več od sebe. In to je to. Tisti korak za korakom na polno, ki na dolgi progi spremeni vse.

 

Kaj pa si sama želiš pri sebi še izboljšati v prihodnje?

 

Trenutno se najbolj spopadam s tem: kako ne skrbeti. Želim nehati izgubljati dragoceno energijo in kreativnost zaradi tega, ker me skrbi ali je vse narejeno in ali se bo vse sestavilo skupaj. Želim se naučiti biti čimbolj prisotna v trenutku in le biti. In o tem govori tudi moja koreografija v predstavi “Triptih”, ki bo 9. In 10. januarja v Cankarjevem domu. Kako najti to prisotnost v trenutku in biti v edinem kar res imamo. Zdaj.

 

Iz tvojih predstav in tvojih treningov lahko rečem, da si res perfekcionistka po duši, ki je zahtevna do sebe in do drugih ter ceni trdo delo. Se ti kdaj zgodi, da te pogrezne tudi drugi pol – želja po lenarjenju, počitku, sproščenosti? Kako uravnovešaš te dve skrajnosti? Kako se motiviraš, ko pridejo dnevi, ko si brez (ali jo imaš manj) volje, energije?

 

Jaz imam absolutno tudi drugo skrajnost, ko moram lenariti, samo biti in izklopiti. Rada izklopim možgane ob “neumni TV”, ker sem tip človeka, ki neprestano razmišlja in analizira. To je moj način, da malo prekinem tok misli. Najraje pa sem na soncu ob morju. Tja bi lahko šla kadarkoli in toplota sonca je najboljša terapija. Sem perfekcionist in ekstremist kar pomeni, da vse počnem v skrajnosti. Delo in lenarjenje. In nekako vem, kdaj je čas za kaj in se preprosto že prej prilagodim in pripravim.

 

Kako pa je z idejami? Kje najdeš ideje za koncept predstave, za zgodbo, za same koreografije? Se ti kdaj zgodi umetniška blokada? Jih imaš kdaj preveč, pa ne veš, katero bi izbrala, da bo najboljša? Kako jim zaupaš, katera je prava?

 

Do sedaj sem vedno naredila predstave o tem, kar se mi je v tistem obdobju podilo po glavi. In vse so bazirane na nekih osnovnih življenjskih vprašanjih, o katerih se sprašuje vsak, ki se vsaj malo poglablja vase in življenje. Črpam iz življenja koli sebe, odnosov in situacij, ki se mi dogajajo. Rada tudi opazujem ljudi in njihova življenja. Zelo me zanima psihologija in zakaj počnemo kar počnemo, kako se odzivamo in spopadamo z življenjem. Zaenkrat so vse ideje prišle zelo spontano in organsko. Mogoče, ker lahko delam le to kar je moja resnica v tistem obdobju. Ne iščem idej v glavi ampak pridejo od nekje globje. Tako je vedno pravi čas za ravno tisto idejo.

 

Zadnja leta ne živiš več v Sloveniji, temveč v različnih tujih državah. Nekaj časa si živela v Ameriki, zdaj trenutno deluješ v Milanu. Iz zunanje perspektive zagotovo človek bolje opazi določene stvari. Kaj si se naučila o sebi in življenju zdoma? Ti je to prineslo kakšne pomembne življenjske lekcije? Česa v slovenski družbi še posebej manjka, kar bi znatno prispevalo, da bi bili srečnejši in uspešnejši?

 

Naučila sem se, da nikjer ni idealno in da ne glede na to kam greš, s sabo vedno vzameš sebe. Kar pomeni, da nikoli ne moreš pobegniti od svoje prtljage. Lahko se za kratek čas malo zamaskira zaradi spremembe, ampak v trenutku, ko prideš v svoj vsak dan, se vse vrne.  Vsak država ima svoje prednosti in svoje slabosti in mogoče res uideš tisti slabosti, ki te je motila v tvoji državi, boš pa sigurno spoznal slabost nove države in prej ali slej si na istem. Tako sem v Sloveniji pogrešala sprejemanje drugačnosti in profesionalnost, saj se zaradi majhnosti naše države vse zelo hitro spremeni v nekaj osebnega. In nevoščljivost je žal res prisotna. Obožujem pa način življenja, čas, ki ga imamo in ga še vedno lahko dajemo drug drugemu. Lepoto Ljubljane in cele Slovenije in preprosto nek dokaj zdrav in uravnotežen način življenja. Kar sem na primer zelo pogrešala v Ameriki, kjer se živi za to, da se dela, in sta prosti čas in užitek kar tako, luksus. To me je začelo dušiti in sem si želela iti le na počasno kavo ob Ljubljanico in se pogovarjati kar tako. Je pa na drugi strani stopnja produktivnosti tako visoka, da je res užitek delati s temi ljudmi, saj se dejansko se vse da. Obožujem to, da ti bo vsak rekel takoj: ja, bomo naredili. In potem najdejo način. In potem je tu Italija kjer je res izziv živeti, ker ne deluje nič. Vse je en velik kaos, čakanje in birokracija brez konca in kraja. Imajo pa potem tako noro dobro hrano, lepoto in umetnost na vsakem koraku in sebičen povdarek na uživanju v življenju. Skratka nikjer ni popolno. In na tebi je le ali se boš odločil, da se boš osredotočal na tisto kar je dobro ali tisto kar je slabo. In ljudje smo nagnjeni k temu, da zmaga slabo. Sploh Slovenci radi že po osnovni naravnanosti kar jamramo. Tako da moj odgovor bi bil, da bi bili Slovenci srečnejši, če ne bi toliko tarnali in bi raje vsak premislil, kaj lahko doprinese, da bi bil del rešitve in ne del problema. In ne čakati, da bo nekdo drug rešil vse. In da ne bi vsega jemali tako osebno. Da bi nam konkurenca predstavljala navdih in ne osebni napad.

 

Zasledila sem, da si tudi prava gurmanka, saj rada uživaš v hrani. Si prizadevaš jesti zdravo ali si bolj zagovornica tega, da se je treba prepustiti?

 

To je malo bolj kompleksno vprašanje. Namreč kot nekdo, ki je zaključil Konzervatorij za balet in se celo mladost trudil na silo biti suh, se še vedno učim zdravega odnosa do hrane. Zmernosti. Zelo rada jem, predvsem sladko in ker sem bila vedno v skrajnosti hujšanja ali potem drugega ekstrema, se zdaj trudim naučiti poslušati telo in se ne omejevati. Rada bi, da bi se tako umirila, da bi mi telo samo narekovalo, kaj bom jedla. Ker se takrat počutim najboljše. Telo ve samo, kaj potrebuje, le poslušati ga ne znamo. In to je nekaj, kar zdaj vidim pri Italijanih. Oni jedo vse, v hrani uživajo in se ne omejujejo. In so zdravi.

 

Kaj predstavlja tvoje jedilnike? Kaj je najpogosteje na jedilniku? Kaj ne sme nikoli manjkati? Si ljubiteljica sladkega – kaj je tvoja najljubša sladica?

 

Vsako jutro naredim za naju z možem “smoothy” s kupom super hrane, banane, špinače, oreščkov… In tako se moj dan začne s tem, da telo pocrkljam z vsem, kar potrebuje. Rada imam zelenjavo, solate, lososa, piščanca, seveda tudi vse italijanske dobrote. Moja šibkost so pa sladice… Vse od sladoleda, piškotov, tort… Ampak gelato, tu, v Milanu, je zmagovalec.
 

Foto: Aljoša Rebolj

Na kakšen način ohranjaš svoj vitek stas? Se sploh moraš ukvarjati s tem, kaj poješ ali že dejstvo, da se veliko giblješ/plešeš poskrbi za to, da ohranjaš svojo postavo? Se pogosto pregrešiš?

 

Jaz nisem bila nikoli ena tistih srečnic, ki lahko je karkoli in je suha. Vedno sem morala močno delati, če sem želela biti suha. Večji faktor je hrana kot gibanje. Kar je normalno, saj če ješ rad procesirane sladke stvari, je skoraj nemogoče pokuriti toliko, da bi lahko bil vitek. Tako, da če želim biti v formi, moram jesti čisto. In zdaj skušam jesti zdravo, vendar si dovoliti tudi malo sladkega. Le ne iti v skrajnost.

 

Ali vsak dan telovadiš? Kakšna je tvoja dnevna gibalna rutina – imaš kakšen niz vaj, ki jih vsak dan izvedeš, da ohranjaš formo in raztegljivost?

 

Obožujem jogo in ko ne koreografiram imam obdobja, ko najraje delam jogo. Drugače pa se največ gibam ko učim, saj res pokažem vsak gib in tako ostanem vsaj približno v formi. Ampak joga je pa res tisto, kar mojemu telesu paše najbolj poleg plesa.

 

Kako ekologična si v nakupovanjih? Glede na to, da si velik estet, rada šopingiraš ali si pri tem bolj preudarna in razumska? Kaj najraje nakupuješ?

 

Zdaj ko sem se v letu in pol dvakrat preselila, iz Slovenije v Ameriko in iz Amerike v Italijo, sem dobila en res dober vpogled v to, koliko stvari res imam. In koliko jih ne potrebujem. In tako sem zaradi tega spremenila moj odnos do stvari in nakupovanja. Prej sem včasih mogoče kupila več oblek, ki so bile res poceni. Zdaj imam pravilo, da si lahko kupim stvar le, če jo potrebujem, če mi je udobna, če jo bom nosila in če sem res zaljubljena v njo. Če česarkoli od tega ni, zdaj vem, da bo ta stvar le visela v omari. In tako je glede vsega. Res premislim, preden kaj kupim. Daleč najraje pa kupujem kozmetiko, to je moja šibka točka in v trgovini s kozmetiko sem lahko dlje, kot lahko kdorkoli zdrži z mano.

 

Tvoje predstave so zmes estetike in čustvenosti. To se mi zdi odlična sestavina umetniških del, saj nam v dobi racia to pogosto manjka in je super, da lahko ob vse več miselnih opravilih pri delu z računalnikom in na drugi strani pogosti rutiniziranosti naših življenj to nekako uravnotežamo, da si privoščimo kakšno dobro predstavo. Pa vendar je verjetno za vas ustvarjalce lahko včasih življenje bolj zapleteno ob vsej čustvenosti, ki ji dovolite, da se pretaka v vas, da lahko nastane kakovostno delo. Kako si se sama naučila obvladovati negativna čustva in jih nevtralizirati ali uravnotežati? Si pomagaš tudi s kakšnimi sprostitvenimi tehnikami, kot so meditacija, nevrolingvistično programiranje, avtogeni trening in podobno?

 

Moja želja ko pridejo ljudje na moje predstave je, da bi nekaj čutili. Se mi zdi, da toliko ljudi hodi po svetu popolnoma odmaknjenih od svojih čustev in čustev drugih, da je zelo pomembno, da se prebudi to. Je pa res, da je včasih naporno biti čustveni umetnik. Že od majhnega imam občutek, da čutim vse 100-krat močneje kot drugi ljudje in to zna biti res naporno. Včasih lahko v istem dnevu čutim tudi čisto evforijo od sreče in že skoraj depresijo, ko se kaj hudega zgodi. Sem se pa navajena, s sabo živim že 35 let. V bistvu sploh ne poznam drugega. Najbolj mi pomaga, savna, voda, toplota, sonce in joga. V bistvu je vse povezano s čutenjem skozi telo in ko se moje telo počuti dobro, se dobro počutim jaz. Veliko sem tudi hodila na terapijo, kadar mi je bilo težko in tako še bolje spoznala, kdo sem in kaj potrebujem. Ogromno pa mi pomeni tudi to, da imam mamo, ki me je vedno razumela in zdaj čudovitega moža, ki me dojame in sprejme točno takšno, kot sem. V bistvu je to tisto, kar mu je pri meni všeč.

 

Kmalu se obeta tudi nova predstava, ki ravno nastaja s tvojimi plesalci v Milanu. Nam zaupaš kakšne informacije iz zakulisja. Če imam prave informacije bo njena zgodba identiteta – nam poveš kaj več o ozadju zgodbe? Kdaj si jo bomo lahko ogledali?

 

Na temo identitete bomo v tej predstavi Kjara’s Dance Project koreografirali trije koreografi. K sodelovanju sem povabila še odlično Rosano Hribar in Lotema Regeva in vsak bo temo identitete peljal v svojo smer. To se mi je zdelo zelo zanimivo za vse vpletene. In predvsem za gledalce, saj bodo lahko videli, v kako različno smer bo vsak od koreografov razvil svojo idejo, ki pa izhaja iz iste teme. Predstava bo premierno uprizorjena 9. januarja (ponovitev 10.1.) v Cankarjevem domu in lepo vabim bralce, da se nam pridružijo v zanimivem in čutnem večeru.

 









if (cook_3arh_referer) { _gaq.push(['_setReferrerOverride',cook_3arh_referer]); } if (cook_3arh_consent) {

}